Mihael Zagajšek

MIHAEL ZAGAJŠEK (12. september 1739 – 9. maj 1827)

ŽIVLJENJE

Mihael Zagajšek se je rodil 12. 9. 1739 v Zagaju pri Ponikvi materi Uršuli, rojeni Schutz,  in očetu Jožefu Zagajšku. Najprej je obiskoval šolo v Lembergu, nato pa je šolanje nadaljeval v Gradzu, kjer je obiskoval šest latinskih in dva filozofska razreda, in v Gorici, kjer je končal licej iz bogoslovja. Leta 1765 je bil posvečen v duhovnika. Prva leta je kaplanoval v Slivnici,  v Šentjurju in nato Šmarju, od koder se je leta 1770 vrnil v Šentjur, kjer je bil leta 1772 povišan v vikarja. Leta 1773 se je iz Šentjurja odpravil na dolgoletno božjo službo na Kalobje.

Na Kalobju sta prvotno stali dve cerkvi, ki sta bili v slabem stanju. Mihael Zagajšek je želel cerkev svete Marjete podreti, čemur so farani nasprotovali. Ob obisku knezoškofa Rudolfa je le-ta vzel posvetilo cerkvi svete Marjete in jo spremenil v kaplanijo. Kip svete Marjete je v novejšo cerkev prenesel sam Mihael Zagajšek. Župnijsko cerkev je Mihael Zagajšek dal večkrat obnavljati, leta 1804 pa v celoti obnoviti.

Mihael Zagajšek se je tudi literarno udejstvoval. Verjetno so ga k temu navdihnili Kalobški rokopisi, ki so bili najdeni v župniji na Kalobju. Mihael Zagajšek je literarno ustvarjal pod psevdonimom Jurij Zelenko.

Ukvarjal se je tudi s tesarstvom in mizarstvom. Ob pomoči mizarja je izdelal lesen oltar iz orehovega lesa, ki se danes nahaja v cerkvi v Završah. Leta 1820 se je upokojil in nato preselil v Šentvid, kjer je leta 1827 umrl. Pokopan je ob cerkvi Marije device v Završah.

Del svoje dediščine, med drugim tudi furnirano omarico, igralno mizico ter vse knjige in spise, kot tudi Kalobške rokopise, je Mihael Zagajšek zapustil Antonu Martinu Slomšku. Cerkvi svete Marije v Završah je daroval pozlačeno moštranco in nove orgle.

DELO

SLOVENNSKA GRAMMATIKA oder Georg Sellenko s Wendische Sprachlehre in deutch und wendischen Vortag (1791) mittels welcher Sowohl der Deutsche alsder Wendishe auf die leichteste Art diese Sprache regelrichtig zu reden und zu schreiben von selbsten erlernen kann je edino Zagajškovo natisnjeno delo. Kasnejši avtorji in pisci slovenskih slovnic so to delo precej kritizirali, češ, da avtor ni imel dovolj jezikovnega znanja, nekateri pa so ga obsojali posnemanja Pohlina. Nekaterih pomanjkljivosti se je tudi Zagajšek dobro zavedal. Kljub temu je njegova slovnica imela vpliv na narodno prebujanje. Večjo vrednost slovnici prinaša dvojezičnost. Poleg nemškega je prvič uporabljen še slovenski razpravljalni jezik. Poseben pomen dajejo slovnici številni štajerski lokalizmi.

 

 

 

 

Slovennska Grammatika

Foto: Tomo Golob

 

NEMŠKO-SLOVENSKI SLOVAR

Mihael Zagajšek se je odzval vabilu Janeza Nepomuka Primica, da za potrebe predavanja slovenščine na graškem liceju duhovščina zbira slovensko slovarsko besedišče. Zagajškov izvirni rokopis slovarja, ki je bil poslan knjigovezu v Celje, se je izgubil, zato je Zagajšek Primicu poslal nepopoln rokopis na 58 polah, ki je nato pristal pri Vodniku, ki je želel z besedami iz Zagajškovega slovarja dopolniti svoj slovar. Po Vodnikovi smrti je bil Zagajškov slovar najden v Ljubljani. Kasneje je bil uporabljen pri izdelavi slovenskega besednjaka leta 1848.

V Zagajškovem slovarju je okrog 45.000 nemških gesel in skoraj 70.000 slovenskih besed. V slovarju je več novih besed, ki so bile prvič zapisane (npr. zdravnik, zdravnica, ognjena prska – raketa, žognik – teniški lopar…). Zapisanih je tudi veliko slovenskih imen rastlin in živali, ki so jim pripisani latinski izrazi. Veliko besed Zagajškovega slovarja je konec 19. stoletja uporabil pri pisanju slovarja Pleteršnik.

 

 

 

 

Nemško – slovenski slovar

Foto: Tomo Golob

 

ROKOPISNA ZAPUŠČINA

Med rokopisnimi besedili so večinoma pridige in razmišljanja za duhovne vaje, molitvenik ipd. Danes se nahajajo v arhivu mariborske škofije.

Zagajšek je tudi prevajal, vendar njegovi prevodi v tiskani obliki verjetno niso nikoli izšli.

(Vir: Tomislav Golob: Mihael Zagajšek, Shivljenje ino dela, Očina Šentjur 2009)