Lovska družina Ponikva – je bila ustanovljena leta 1946. Ob ustanovitvi je obsegala lovišče veliko preko 7000 ha. Kasneje, v letu 1953, so lovci iz Dramelj in okolice ustanovili svojo lovsko družino. Sedaj lovišče obsega 3200 ha. Zaradi urbanizacije in modernega kmetovanja pa so površine primerne kot življenjski prostor za divjad vse manjše. Tudi cestna infrastruktura je ob vse večjem številu motornih vozil naredila svoje. Tako promet in kmetijska mehanizacija, predvsem ob košnji uničita in poškodujeta veliko divjadi. Poleg neizbežnega tehničnega napredka pa v lovišču povzročajo težavo prosto klateči psi in tudi krivolov nam ni neznan.

Kljub vsemu pa smo uspeli v lovišču ohraniti raznoliko divjad. Tako v lovišču živi: srnjad, poljski zajec, divji prašič, fazan, raca mlakarica, lisica, jazbec, kuna belica, kuna zlatica in pižmovka kot lovna divjad. Poleg tega živi tudi divjad, ki je vse leto zaščitena in jo je prepovedano loviti. To pa so: veverica, dihurji, kragulj skobec, sova, razne race in vodne ptice. Edina divjad, ki je izginila iz našega lovišča je poljska jerebica in gozdni jereb. Jerebice, kljub ponovni naselitvi, nismo uspeli vrniti v lovišče. Življenjski pogoji so se ji zaradi modernega kmetovanja preveč poslabšali.

Da bi v lovišču ohranili pogoje za čimbolj raznovrstno živalstvo se trudijo člani, katerih število je trenutno 39. Smo lastniki 6 ha in 35 a lastnih zemljišč, katere obdelujemo za potrebe divjadi kot krmne njive, grmišča in pasišča.

Leta 1973 smo zgradili lovski dom, kjer poteka društvena dejavnost, prireditve lovcev in tudi drugih iz Krajevne skupnosti.

Lovski turizem je bil pred leti, ko je bil odstrel divjadi večji, pomemben vir dohodka lovske družine. Tako smo v našem lovišču okoli leta 1970 ustrelili na leto do 200 divjih zajcev in 150 fazanov, med tem ko smo v lovskem letu 1998/99 ustrelili le 5 divjih zajcev, fazanov pa ne streljamo že 10 let kljub temu, da jih vlagamo v lovišče. Srnjad je divjad, ki se je najbolj prilagodila življenjskim pogojem in je zadovoljivo zastopana v lovišču. Tako znaša, v skladu z gojitvenimi smernicami, odstrel in izguba srnjadi okoli 100 komadov letno.

Lovci postajajo vse bolj gostitelji divjadi, varuhi prosto živečih živali in naravo varstveniki, puško pa uporabljajo le še v primerih, ko je potrebno opraviti selektivni odstrel divjadi katere številčnost to dopušča, oziroma je v lovišču potreben.