Cerkve in obeležja

Da je imela Ponikva v preteklosti centralni položaj, je prav gotovo povezano s tem, da je bila na Ponikvi prafara, omenjena že leta 1236 s patronatom oglejskih patriarhov. Pod prafaro Ponikvo so spadale podružnice v Šentvidu, Šmarju, Šentjurju, Sladki gori, Zibiki, Dramljah, Kalobju, Slivnici, sv. Štefanu, Šentrupertu nad Laškim. Župniki s Ponikve so bili često savinjski arhidiakoni. V času dekanije je bilo poleg župnika še 12 kaplanov: 6 kaplanov je prišlo iz podružnic, 6 jih je šlo na podružnice. Nekatera pričevanja kažejo, da je bila prva cerkev že 811. leta pod salzburškimi škofi in da naj bi bila sedanja že četrta. Do leta 1787 so se postopoma podružnice osamosvojile, ostal je župnik z dvema kaplanoma. Ponikva je začela izgubljati svoj centralni položaj. Patronat nad cerkvijo je 1509 pripadel zbornemu kapitlju v Novem mestu, ki jim ga je dal cesar Maksimiljan z založnim pismom.

V turških časih je bila cerkev napadana in poškodovana, zato je bila taborsko obdana. Imela je štiri okrogle stolpe, ki so stali na vogalih pravokotnega pokopališča. Zadnji stolp so porušili 1838. leta. V stolpih so stanovali kaplani, vsak stolp je imel dve polkrožni sobi, dve kuhinji in klet. Od 1862, leta so imeli sobe v župnišču.

Sedanja cerkev se je gradila v času od 1737 – 1771 pod župnikom Martinom Jurijem Jurežicem. Goriški škof grof Atems jo je posvetil na dan svetega Jakoba leta 1860. Cerkev je grajena v baročnem slogu, pri zvoniku je visoka 47m. Freske so delo Jakoba in Antona Brolla, Osvalda Biertija in Giovanija Pashija.

Velika in oba stranska oltarja, predvem pa enkratna prižnica so delo umetniške delavnice Janeza in Jurija Mersija, ki slovita z deli ravno na Štajerskem.

Cerkev Sv. Martina

Cerkev Sv. Ožbalta